Omemba: Jurij Devetak

»Ta zgodba je pismo: v steklenici čaka, da ga kdo prebere.«

»Kaj je igra in kaj sanjska resnica...«

»To upanje goji na svojem kozjem otoku pisatelj, da bi komu zaupal skrivnost...«

»Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.«

»To je bil zanj 'zelo poseben trenutek, čuden in čustven'.«

»Sodelovanje s Pahorjem mu je bilo v veliko čast.«

»Sam ustvarjalni proces je bil sicer za Devetaka, kot je povedal, 'zelo naporen', a hkrati 'zelo, zelo velik življenjski izziv'.«

»Pri branju Nekropole je njega osebno najbolj razočaralo, kako je lahko bil človek med drugo svetovno vojno tako 'žlehtnobno organiziran' in krut do sočloveka in mu povzročil takšna grozodejstva.«

»To je moje prvo delo. Skupaj z likovno urednico pri Mladinski knjigi Tanjo Komadina sva se odločila za risoroman.«